[ Pobierz całość w formacie PDF ]
Fronek premi0 lja in poãasi razume. Nocoj ne bomo
niã jedli. Spoãetka mu pri tej misli ni hudo, a pozneje se
priãne po njej nekaj viti, sega sem in tja, pojavi se na
jeziku, v grlu, potem prav pod lobanjo in tam tako ãud-
no stisne, kakor 0 e ni nikoli ãutil.
Tonãka leÏi spet na postelji in tiho joãe. Marija sedi na
skrinji za vrati, gleda v raztrgane ãevlje in se niã ne ogla-
si. Fronek se splazi ven za hi0 o, leÏe tam v travo in na-
155
âRNI PANTER
BESeDA
enkrat ga popade jok kakor krã. Roke ti0 ãi pod ãelo in se
ves trese. S stopali bije po travi, da ga kuÏek od daleã
gleda in se ne upa k njemu. Potem hlasta po travi, puli
jo z zobmi, srdito grize in pljuje iz ust. Poãasi se pomi-
ri, psiãek pride bliÏe in ga gleda.
Veãeri se bolj in bolj in na nebu Ïe gore prve zvezde.
Vse okoli je blago in milo. Drevje, ki molãi za hi0 o, vrto-
vi, trava, sonãne roÏe, vsi ti ne vedo, kaj se godi po sve-
tu. Dobro jim je. Vseokrog je samo trpljenje, a georgine
priãenjajo cvesti. Rumene sonãne roÏe imajo tako veli-
ke cvetove, kakor 0 e nobeno leto. In visoke so in ponos-
no zro naravnost v svojega svetlega kralja, v sonce.
Fronek gre k materi, ki je zdaj v veÏi in i0 ãe po preda-
lih in policah. A nikjer ni niãesar. Prazne omare, prazna
posoda, kamor poseÏe. Iz sobe se ãuje Tonãkino ihten-
je.
Mati sede in pravi: »Fronek, psiãka prodaj!«
Fronek sune glavo kvi0 ku in prestra0 eno pogleda.
»Ti mu nima0 dati kaj jesti, ãe ga pa kupi bogat gos-
pod ali bogata gospa, bi se mu dobro godilo.«
»Kdo pa so to, ki jim pravite ,bogati ,« vpra0 a Fronek.
»To so na0 i gospodarji, na0 i voditelji.«
Nastane molk. V veÏo seÏe tema in mati v njej poãa-
si popolnoma izgine. Nizke hi0 e, raztresene ob poljski
poti, ki teãe iz ceste proti hribu, se zamraãe, strnejo z
drevjem in ozadjem, ki postaja vedno bolj ãrno in ne-
156
âRNI PANTER
BESeDA
prodirno. V daljnjem stolpu se oglasi zvon. Njegov glas
plava po temi in bije na uho, kakor nevidno mehko kla-
divo. Potem preneha, pa priãne ãez ãas vnoviã.
Fronek premi0 lja materine besede. KuÏek leÏi tik pra-
ga in spi. Po tistem krãu na vrtu je vse telo otrpnilo, ni
veã tako Ïivahno, trudno je, kakor bi se naenkrat po-
staralo. Misli so medlej0 e in 0 le bi tja, kamor bi jim po-
kazali drugi pot. Tudi ljubezen do psiãka je upadla. Vse
je negotovo, vdano tistemu, ki hoãe voditi, re0 iti, poma-
gati iz tesnobe nekam drugam, kjer bi Tonãka nehala jo-
kati.
Fronek se nenadoma spomni na »voditelje«, in ta
misel se mu zdi kakor re0 itev. Skoãi kvi0 ku, hiti v sobo
in reãe pogumno materi, ki sedi napol sleãena na po-
stelji: »Ve0 kaj, ,voditelji imajo. Pojdimo k njim.«
Mati ga gleda skozi temo in dolgo molãi.
»Voditelji ne dajo,« odgovori naposled.
»Pa pravi0 , da imajo.«
»Imajo, toda nam ne dajo.«
»Kak0 ni pa so potem?«
Mati ne govori veã, sleãe se v temi in leÏe na posteljo.
Fronek odlaga svojo revno suknjico in vse za0 ite hla-
ãice, sede v sami srajci na skrinjo in premi0 lja z grozo in
sovra0 tvom o »voditeljih«. Zde se mu hudobni, in ãe bi
mu zdaj mati enega izmed njih pokazala, bi se ga bal in
pred njim beÏal.
157
âRNI PANTER
BESeDA
Poãasi leÏe in slaboten in poten naglo zaspi. In v snu
vidi spet »voditelja«, debelega, velikega, s sivo prado in
svetlo okovano palico, vidi ga, kako 0 eta sredi vsega
dobrega, a ko zagleda Fronka v raztrganih hlaãicah bo-
sega in vprekratki podrapani suknjici, pobere kamen in
ga vrÏe za njim.
»Se bo0 pobral, smrkavec!« kriãi z debelim glasom.
158
âRNI PANTER
BESeDA
IV
obotno jutro je, pa trg skoro prazen. Mesarji so Ïe
Sna vse zgodaj prodali svoje piãle zaloge mesa in nji-
hove kolibe zevajo spodaj ob vodi prazne in dolgoãas-
ne. Nekako na sredini stoji po vrsti deset ali dvanajst
Ïen, ki prodajajo solato in cvetice.
Njim se pridruÏi Fronek.
Pride poãasi v kratkih za0 itih hlaãicah in v kratki, na
komolcih strgani suknjici, bos je in gologlav. Na vrvici
pelje svojega kuÏka, stopi na konec vrste in ãaka. KuÏek
stoji pred njim, pove0 a rep, pomeÏikuje in se trese. Prvi
hip ni nikogar mimo, potem pri0 umi debela Ïenska in
gleda jezno v ko0 are. Za njo pri0 eta ãemeren moÏ, vrti v
roki palãico in vpra0 a: »Kaj pa 0 e prodajate? Samo sola-
to?«
»Cvetice,« pravi Ïenska in pokaÏe s prstom nanje.
»M-hm,« odgovori moÏ in gre dalje.
Trg je prostran, ves obsijan od moãnega avgustovega
sonca. Od ãasa do ãasa se prikaÏejo na zgornjem koncu
rdeãi vozovi tramvaja, zazvonijo in zaropotajo, pa izgi-
nejo naglo med velikimi rjavimi poslopji. Od desne se
privleãe tropa ranjenih vojakov. Eden ima v zanki levi-
159
âRNI PANTER
BESeDA
co, drugi desnico, tretji 0 epa, ãetrtega glava tiãi do obra-
za vsa v belih povojih. Gredo sem in gredo tja in vpra-
0 ajo Ïenske: »Imate sadje?«
»Samo solato in cvetice.«
StraÏnik, ki hodi par korakov dalje gor in dol, se poãa-
si pribliÏa, gleda v vsako ko0 aro posebej in se ustavi
pred Fronkom.
»Kaj pa ti prodaja0 ?«
»KuÏka,« pravi Fronek. Solze mu silijo iz oãi, v vratu
ga nekaj davi in najraj0 i bi zbeÏal nekam daleã v kako
ãrno hosto. StraÏnik gre dalje in drÏi roke na hrbtu.
Konec njegove ãelade se sveti v soncu, kakor bi bil iz
ãistega srebra.
Iz ozadja stopi ãrnoobleãena gospa, pogleda psa, se
skloni in ga poboÏa.
»Kako mu je pa ime?«
»KuÏek.«
»Je Ïe star?«
»Ni.«
»Koliko pa hoãe0 zanj?«
»Krono.«
Gospa da krono, prime za vrvico, a Fronek naenkrat
na glas zajoka.
»Ti je hudo zanj. Kako pa da ga prodaja0 ?«
Fronek zgane rami, ti0 ãi obe roki na obraz in niã ne
reãe.
160
âRNI PANTER
BESeDA
»Le ne boj se. Pri meni mu bo dobro, kakor nikjer.
Moja dekla ga bo takoj umila, okoli vrata mu pripnemo
jermenãek z znamko in spal bo v moji sobi pri peãi. âe
ne verjame0 , pa pridi pogledat. Stanujem na Vi0 ini 0 te-
vilka sedem.«
Gospa gre nekam gor, kjer zvoni tramvaj, Fronek bri-
0 e solze, ti0 ãi rdeão papirnato krono in odhaja poãasi
domov.
[ Pobierz całość w formacie PDF ]