[ Pobierz całość w formacie PDF ]
vrsto pet vinarjev, morebiti celo ve, zaeta vrsta jim
0 teje kar za celo, in jih ne pee vest, ko si grmadijo
posvetnega blagostanja, zapravljajo pa vene zaklade.
O, pravim, premislite svoje poetje!
Lahko je pisati oceno: Junak je tak in tak, zakaj je tak,
zakaj ni tak? In oitati in grajati in se zmrdovati nad
pisateljem po pet vinarjev za vrstico ali 0 e drae. Toda
pomislite posledice: obinstvo se pla0 i, kaj se ne bi, al
mu je soldov, da bi kupovalo zvreno knjigo, zalonik
pa me gleda postrani, komaj da odzdravi z enim edinim
prstom, ko mu spodobno izkaem ast. Ali menite, da je
to prijetno?
Saj lovek ni konja in ne eli gospodom nagobnika.
Nasprotno ivela svobodna kritika! In e je visoki
njen poklic, da grize, naj grize! Ali grize naj pravega!
Okusi so razlini. Vsakomur torej prosto, ali mu godi
junak moje povesti ali ne. Saj morebiti niti meni ne uga-
114
DROBI
BESeDA
ja. Toda komur ne prija junak, lepo ga prosim, naj stre-
se svoj ol nad junakom in ne nad mano. Naj prizanese
meni in mi ne bo mar, e junaka makar opljuje in po go-
lem na0 e0 ka in to pred cerkvijo in vprio deklet.
Ne tajim pisatelj je pisatelj. Ali povest je povest in
junak je junak. Vse vkupe pa je tako reko v bojih
rokah.
Na primer: Priel sem povest. Junaku povesti sem na-
menil ves blagor tega in onega sveta. Zasnubil in poroil
naj bi izvoljenko svojega srca in v srenem zakonu
uspe0 no in v bojem strahu priredil in vzgojil 0 tiri sino-
ve po imenu Stanka, Izidorja, Ambroa in Volka0 ina;
prvi bi izbral astiti stan ma0 nika, drugi bi postal kme-
tovalec, tretji sodnik ali pa tudi jezini dohtar, kar bi ga
bolj veselilo, etrti pa vojak in oficir; njih ugled med sve-
tom bi spletal zarjo slave junaku oetu okoli osivele gla-
ve. Tri prste kvi0 ku: taki so bili plemeniti moji nameni!
Pa se zgodi, da se loti junaka dan pred poroko glob-
oka otonost, stisne mu samokres v roko plenk, pok!
brezutna svinenka kona nadobudno ivljenje.
Pa je podpisani navzlic plemenitim svojim namenom
na cedilu z obupano nevesto in etverno nameravano
deco.
In imej skrb zanje!
Nevesto za silo 0 e preskrbi0 . Tako ali tako. Ali za deco
vpra0 am kako naj deca utemeljuje dejanja in nehanja
115
DROBI
BESeDA
usodepolnega svojega ivljenja brez oeta, brez zakona,
brez rojstva? Jaz pa naj bom kritiki zanjo odgovoren?
Nemogoe!
Ne vem, ali sem stvar razloil dovolj jasno. Rad bil
namre preprial, da pisatelj ni vsemogni gospodar
sveta in usode in da osebe njegove povesti niso zgolj
mrtva igraa njegovih rok, ampak imajo svoje lastno
ivljenje, svojo voljo in svoje muhe.
Takoj skraja, ko jih postavi0 na pozori0 e, takoj skra-
ja ne reem te 0 e nekoliko spo0 tujejo, da se suejo
po tvojih oetovskih ukazih in govor, kakr0 ne jih ui0
besede. Toda br ko jim kolikaj dorastejo peruti, zbo-
gom etrta boja zapoved! Ti pa stoji0 kakor koklja ob
bajarju in si ne ve0 pomoi.
Tako je, ljubi gospodii!
Kako zgledno sem si bil zasnoval povest V gorskem
zakotju!
Mladeni ljubi mladenko in narobe ona njega. Obo-
jestranski star0 i blagoslavljajo nameravano zvezo in za
0 alo in kratek as skrbi va0 ki o0 tir. Da pa ni povesti prek-
malu konec, mora mladeni pred poroko 0 e najprej za
tri leta v vojake, odkoder se, ko potee as, vrne venan
s slavo kot titularni vicedesetnik. Njegovo svatbo poa-
sti potem tudi gospod narednik in z navdu0 enimi ivio
in hura klici se povest lepo spodbudno zavr0 i.
116
DROBI
BESeDA
Tak0 en je bil moj nart. In tako lepi, blagi, Bogu ljubi
in ljudem so bili moji naklepi, da ne bi mogli bolj0 i biti
niti s privoljenjem samega presvetlega kneje-0 kofijske-
ga ordinariata in tiskani v dvorni in dravni tiskarnici.
Hvaleen bi bil lahko junak za namenjeno mu usodo in
ne bi bilo udo, ako bi 0 e na smrtni postelji blagoslavl-
jal preblagorodnega gospoda pisatelja, to je podpisane-
ga, in se ga primerno spominjal v oporoki.
Ali kaj, ko ti lastna deca ni pokorna!
To pa je tisto, kar trobentam in bi rad dopovedal. Da
oseba, ki jo pisatelj ustvari in ji je du0 evni oe, ako jo
ustvari tko, da ima v sebi ivljenjsko silo, da je iz mesa
in krvi kakor govore kritiki da taka oseba, pravim,
potem tudi res ivi svoje ivljenje, hodi svojo pot in se
za pisatelja, svojega stvarnika, toliko briga kakor za kuk-
ca v blatu. Mar je to malo hudo? Toda je res.
Svojega junaka, mladenia v gorskem zakotju z
najsijajnej0 imi vrlinami telesa in duha sem ga bil opre-
mil, lepo du0 o mu vdahnil v prikupno vnanjost. Tak je
bil: bandero bi bil lahko nosil pri procesijah, lastno her
bi mu bil privo0 il za eno. Radost ga je bilo gledati, rav-
nega ko smreka, trdnega ko hrast, ogorele polti, dehtee
po gozdnem resju, iskrih oi, 0 egavih bric, krepkih be-
lih zob ... In pa pogumen koder mu je izpod klobuka
visel v elo.
Da, koder.
117
DROBI
BESeDA
Oj, koder!
Edino, kar bi se mi dalo oitati, bi bil ta koder.
Pa glejte ba0 kodra mi ni oital ne en kritik! Vse so mi
oponesli: nedoslednost, omahljivost, nenravnost, celo
podvratnost in izdajalstvo oitke, ki vobe morebiti
niso neopravieni, toda gotovo ne gredo na moj rova0 .
Le kodra, ki v njem res tii kos moje krivde, le kodra se
ni spomnila nobena kritika.
Saj zle misli nisem gojil v svojih nedrjih, ko sem mu
naklonil pogumni koder. Naj bo, sem dejal, naj ima po-
leg splo0 ne telesne lepote 0 e posebni kras mladega
moa, koder v elo. Koder zasukan v elo je slikovita re,
v0 e je enstvu, pa ga nosijo tudi resni ljudje, celo dok-
torji. Zakaj mu torej ne bi bil privo0 il pogumnega
kodra, saj je bil vendar moj junak in sva si bila v tesnem
medsebojnem razmerju.
Pa menda ni bilo prav. im dalje premi0 ljujem, bolj se
mi zdi: ba0 ta koder je obrnil dogodke na pota dale
stran od mojih blagih namenov. Tako vasi malenkosti
ravnajo usodo.
Drugo poglavje svojega Gorskega zakotja sem bil
zasnoval v gostilnici ... astiti bralci ljubijo prizore v
gostilnici; gostilni0 ki vzduh je dramatinej0 i od salon-
skega, tudi govorica je krepkej0 a, 0 e kaka 0 aljiva lahko
kane vmes. Brez gostilne mi skoro ne kae povesti. Toda
118
DROBI
BESeDA
pomni seveda: vse v dostojnih mejah in brez 0 kode za
du0 o.
Med fantini gorskega zakotja je v gostilni drugega po-
glavja kajpak kateri, ki pije preko eje in potem rogovili:
demon alkohola al 0 e ni docela zatrt v mili na0 i domo-
vini. Toda moj junak, dini mladeni, z vljudno besedo
rogovilea posvari. Z izpodbudnimi prilikami in zgledi
mu razloi zavrenost pijanega njegovega poetja. In
glej, pomiri ga in spokori! Ko odzvoni zdravomarijo, za-
pojo vsi vkupe v najlep0 em prijateljstvu spodobno pe-
sem za slovo, krmar zapre gostilno in vsi se razidejo
spat. Tako sem imel v splo0 nih potezah lepo edno za-
snovano drugo poglavje svoje povesti.
Krmarju je ime Kiselca, kar je jako 0 aljivo, zlasti ko
ne toi kislega cvika, ampak sladko rebulo, v prid
zdravju zme0 ano z vodo. Onega rogovilea s prekmer-
no ejo bi pa klicali Anurjevega Aneta, rdeelas bi bil
in enook, zato da bi pijani njegov nastop vplival tem
odurneje. Pa bi se zgodilo, da mu krmar Kiselca natoi
poli in se zmoti in pozabi vodo, nato Anurju rebula v
glavo, zabavljica pa z jezika: Smrkavci, spat! Opozar-
jam na zanimivo narodopisno podrobnost: starej0 i fant-
ini radi gonijo mlaj0 e spat, nazivajo jih smrkavce.
Prizadeta mladina seveda ugovarja. Bliskajo se oi,
fr ostre besede in poloaj je tak, da previdni oe Kisel-
119
DROBI
BESeDA
ca hiti pobirati z mize posodo in skrivaj napodi pastir-
ja po andarje.
Taas pa bi se dvignil moj junak. Z blago kretnjo bi
[ Pobierz całość w formacie PDF ]